Uho za Oko - Medsvetovje

Video: Qëndresë Deda and Veronika N. Cabesten Uho za Oko, Ljubljana, MMXVII Hladen je svet, ki v njem bivate; požira nas. Podivjane živali izzivate; raztrgajo nas. In ptice na vejah izrivate; zapuščajo nas. A jaz, okamnim; umrem, se levim, ker poznam boljši svet, izgleda, kot da zastajam, a ko vanj grem polebdet, vračam se tja, od koder prihajam. Strukture, njih nočem, zato jih podrem, še to vam povem: Čas; voham ga in opazujem, kajti prežema nas, se bliska in tudi grmi; ne ve za ljudi. Jaz sploh nisem jaz, pač pa ti. Za nama vse stoji, vse grmi. Nebo se vihri. Povsod je, povsod sva. Greva tja, vendar kam, ko pod nama so tla? Vem, da spodaj smo mi, ko sonce sije na papir skozi krošnje, tam nekdo stoji, deli med vas žametne mošnje, a notri nič ni. In zdaj jim o igri zapoj, nazdravi, na naju izpij ta napoj, prodoren napoj spevnosti, da preboliš ta zaboj, ki varne, žalobne ponuja nam spretnosti. Prestrezi naboj; pokazal bo pot ti do večnosti. Ptica na drevesni veji ždi, resnica – ni majhna, zgolj daleč se zdi. In ta mušica, ki tu leti, na njej je modrikasti del, ki žari. Če nosi sanjavo ga, vprašaš me ti; Ne - to je kresnica, me spreleti.